SCRIPTURAE PRIMUM ET SOLUM
Stavke v modri barvi vam dajejo dodatna svetopisemska pojasnila. Samo modro kliknite na hiperpovezavo. Biblijski članki so v glavnem napisani v štirih jezikih: angleščini, španščini, portugalščini in francoščini
ZAKAJ?
Zakaj je Bog do danes dovolil trpljenje in hudobnost?
"Jehova, kako dolgo bom še klical na pomoč, pa ne slišiš? Kako dolgo te bom še klical na pomoč zaradi nasilja, pa ne rešiš? Zakaj mi daješ gledati húdo in zakaj opazuješ krivico? Zakaj sta pred menoj plenjenje in nasilje, zakaj nastajajo spori in prihaja do prepirov? Zaradi tega je postava ohromljena in pravica nikoli ne pride na dan. Hudobni obdaja pravičnega, zato se pravica izkrivlja"
(Habakuk 1:2–4)
"Znova sem se ozrl, da bi videl vse zatiranje, ki se godi pod soncem. In glej, solze zatiranih, toda nikogar ni, ki bi jih potolažil. V rokah njihovih zatiralcev je moč, toda nikogar ni, ki bi jih potolažil. (...) Marsikaj sem videl v svojih ničevih dnevih. Pravični v svoji pravičnosti propada, hudobni pa v svoji hudobnosti dolgo živi. (...) Vse to sem videl in sem obrnil srce k vsemu, kar se godi pod soncem, ob času, ko človek gospoduje človeku v njegovo nesrečo. (...) To je ničevost, ki se dogaja na zemlji: so pravični, ki se jim godi, kakor da bi ravnali hudobno, in so hudobni, ki se jim godi, kakor da bi ravnali pravično. Zato pravim, da je tudi to ničevost. (...) Videl sem, kako so služabniki jezdili na konjih, knezi pa so šli peš kakor služabniki"
(Pridigar 4:1; 7:15; 8:9,14; 10:7)
"Saj je bilo podrejeno ničevosti, pa ne po svoji volji, temveč po volji njega, ki ga je podredil, vendar z upanjem"
(Rimljanom 8:20)
"Naj med preizkušnjo nihče ne reče: »Bog me preizkuša.« Boga namreč z zlom ni mogoče preizkušati, pa tudi on sam ne preizkuša nikogar"
(Jakob 1:13)
Zakaj je Bog do danes dovolil trpljenje in hudobnost?
Pravi krivec v tej situaciji je Satan hudič, ki ga v Bibliji imenujejo obtožitelj (Razodetje 12:9). Jezus Kristus, Božji Sin, je rekel, da je hudič lažnivec in morilec človeštva (Janez 8:44). Obstajata dve veliki obtožbi, ki sta bili izrečeni Bogu:
1 - Obtožba zoper Božjo pravico, da vlada nad svojimi bitji, tako nevidnimi kot vidnimi.
2 - Obtožba v zvezi s celovitostjo stvarstva, zlasti človeških bitij, narejenega po Božji podobi (1. Mojzesova 1:26).
Ko je vložena pritožba in so podane resne obtožbe, traja dolgo časa, da se opravi preiskava, pred sojenjem in pravnomočno sodbo. Prerokba iz 7. poglavja Daniela predstavlja stanje, v katerem sta vpleteni suvereniteta Boga in človekova integriteta, na sodišču, kjer poteka sodba: "Izpred Njega je izvirala in tekla ognjena reka. Tisoči tisočev so mu stregli in desettisočkrat desettisoči so stali pred njim. Sodišče je sedlo in knjige so se odprle. (…) Nato pa je sodišče sedlo in mu končno vzelo oblast, da bi bil iztrebljen, popolnoma uničen" (Daniel 7,10,26). Kot piše v tem besedilu, je suverenost zemlje, ki je od nekdaj pripadala Bogu, odvzeta hudiču in tudi človeku. Ta podoba sodišča je predstavljena v Izaijevem 43. poglavju, kjer je zapisano, da so tisti, ki zavzamejo stran za Boga, njegove "priče": "»Vi ste moje priče,« govori Jehova, »moj služabnik, ki sem ga izbral, da bi me spoznali in verovali vame ter razumeli, da sem jaz vedno enak. Pred menoj ni bil ustvarjen noben Bog in tudi za menoj ne bo nobenega. Jaz, jaz sem Jehova, razen mene ni rešitelja«" (Izaija 43:10,11). Jezusa Kristusa imenujejo tudi "zvesta priča" Boga (Razodetje 1:5).
V zvezi s tema dvema resnima obtožbama je Bog Jehova dovolil Satanu hudiču in človeštvu, da je več kot 6000 let predstavil svoja dokazila, in sicer ali lahko vladajo na zemlji brez božje suverenosti. Na koncu smo te izkušnje, kjer hudičevo laž razkrije katastrofalna situacija, v kateri se človeštvo znajde na robu popolne propasti (Matej 24:22). Sodba in izvrševanje kazni bo potekalo ob veliki stiski (Matej 24:21; 25: 31-46). Zdaj pa natančneje obravnavajmo obtožbe hudiča, tako da preučimo, kaj se je zgodilo v Edenu, v 2. in 3. poglavju 1. Mojzesove knjige ter 1. in 2. poglavje Joba.
1 - Obtožba zoper Božjo pravico, da vlada nad svojimi stvarji, tako nevidnimi kot vidnimi
2. poglavje 1. Mojzesove, nas obvešča, da je Bog ustvaril človeka in ga postavil v "vrt", imenovan Eden, nekaj tisoč hektarjev, če ne celo več. Adam je bil v idealnih razmerah in je užival veliko svobodo (Janez 8:32). Vendar je Bog postavil mejo tej neizmerni svobodi: drevo: "In Bog Jehova je nato vzel človeka in ga postavil v rajski vrt, da ga je obdeloval in skrbel zanj. In Bog Jehova je to tudi naložil ukaz človeku: "Bog Jehova je torej vzel človeka in ga naselil v edenskem vrtu, da bi vrt obdeloval in zanj skrbel. Bog Jehova pa je človeku tudi zapovedal: »Od vsakega drevesa v vrtu lahko ješ do sitega. Toda z drevesa spoznanja dobrega in slabega ne smeš jesti, kajti tistega dne, ko bi jedel z njega, boš zagotovo umrl«" (1. Mojzesova 2:15-17). "Drevo spoznanja dobrega in slabega" je bilo preprosto konkreten prikaz abstraktnega pojma dobrega in slabega. Odslej je to resnično drevo, ki je za Adama predstavljalo konkretno mejo, "(konkretno) znanje dobrega in slabega", ki ga je Bog določil med "dobrega", da Ga uboga in ne jesti od njega in "slabega" neposlušnost.
Očitno je, da ta božja zapoved ni bila težka (primerjaj z Matejem 11:28-30 "Kajti jarem je moj lahek in breme moje lahko" in 1. Janezovo 5:3 "Njegove zapovedi niso težke" (tisti božji)). Mimogrede, nekateri so rekli, da "prepovedani sadež" pomeni telesne odnose: to je narobe, kajti ko je Bog dal to zapoved, Eve ni bilo. Bog ni hotel prepovedati nečesa, česar Adam ni mogel vedeti (Primerjaj kronologijo dogodkov 1. Mojzesova 2:15-17 (božja zapoved) z 2:18-25 (stvaritev Eve)).
Skušnjava hudiča
"Kača pa je bila najopreznejša+ od vseh divjih živali na polju, kar jih je Bog Jehova naredil. Ta je žensko vprašala: »Ali vama je Bog res rekel, da ne smeta jesti od vseh dreves v vrtu?« Nato je ženska kači odgovorila: »Od sadu drevja v vrtu smeva jesti. Toda glede uživanja sadu z drevesa, ki je na sredi vrta, je Bog rekel: ‚Ne smeta jesti z njega, tudi dotakniti se ga ne smeta, da ne bosta umrla.‘« Kača pa je ženski rekla: »Ne, ne bosta umrla. Bog namreč ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla od njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, vedela bi, kaj je dobro in kaj slabo.« Tako je ženska videla, da je sad tega drevesa dober za jed in mikaven za oči, da, bil je privlačen za oči. Vzela je torej od sadu in začela jesti. Zatem je dala tudi svojemu možu, ko je bil z njo, in je jedel" (1. Mojzesova 3:1-6).
Hudič je Božjo suverenost odkrito napadel. Satan je odkrito namigoval, da je Bog zadrževal informacije, da bi škodoval svojim bitjem: "Saj Bog ve" (kar pomeni, da Adam in Eva nista vedela in da jima to povzroča škodo). Kljub temu je Bog vedno nadzoroval situacijo.
Zakaj je Satan prej govoril z Evo kot z Adamom? Apostol Pavel je z navdihom napisal, da jo je "zavedel": "Poleg tega Adam ni bil prevaran, ženska pa je bila prevarana in je padla v prestopek" (1. Timoteju 2:14). Zakaj je bila Eva prevarana? Zaradi svoje mladosti, ker je imela zelo malo let izkušenj, medtem ko je bil Adam vsaj čez štirideset. Pravzaprav je bila Eve v mladih letih malo presenečena, da je z njo spregovorila kača. Običajno je nadaljevala s tem nenavadnim pogovorom. Zato je Satan izkoristil Evino neizkušenost, da jo je privedel do greha. Vendar je Adam vedel, kaj počne, namerno se je odločil za greh. Ta prva obtožba hudiča je bila povezana z Božjo naravno pravico, da vlada nad svojimi bitji, tako nevidnimi kot vidnimi (Razodetje 4:11).
Kmalu pred koncem tega dne, pred sončnim zahodom, je Bog obsodil tri krivce (1. Mojzesova 3:8-19). Preden se je Bog Jehova odločil za krivdo Adama in Eve, je vprašal o njihovi kretnji in odgovorili so: "In moški je odvrnil: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala sad z drevesa, pa sem jedel.« Tedaj je Bog Jehova ženi rekel: »Kaj si storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je prevarala, pa sem jedla«" (1. Mojzesova 3:12,13). Tako Adam kot Eva še zdaleč nista priznala krivde, in se skušala da se opraviči. Adam je Bogu celo posredno očital, da mu je dal ženo, ki se je zmotila: "Žensko, ki si jo dal, da bo z mano". V 1. Mojzesovi 3:14-19 lahko preberemo sodbo božjo z obljubo, da bo izpolnil njegov namen: "Povzročil bom sovraštvo med teboj in ženo ter med tvojim semenom in njenim semenom. To ti bo zdrobilo glavo, ti pa ga boš ranila v peto" (1. Mojzesova 3:15). S to obljubo je Bog Jehova še posebej pokazal, da se bo njegov namen neizogibno uresničil, tako da je Satana obvestil, da bo uničen. Od tega trenutka je v svet vstopil greh, pa tudi njegova glavna posledica, smrt: "Kajti po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili" (Rimljanom 5:12).
2 - Obtožba hudiča o celovitosti človeškega bitja po Božji podobi
Hudičev izziv
Hudič je namignil, da je v človeški naravi napaka. To se kaže v hudičevi obtožbi celovitosti zvestega služabnika Joba:
"Tedaj je Jehova vprašal Satana: »Od kod prihajaš?« Satan je Jehovu odgovoril: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« In Jehova je dejal Satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Na zemlji mu ni enakega, mož je brezgrajen in pošten, boji se Boga in se ogiba hudega.« Tedaj je Satan Jehovu odgovoril: »Ali se Job zastonj boji Boga? Ali nisi ogradil njega in njegove hiše in vsega, kar ima povsod naokrog? Blagoslovil si delo njegovih rok, in njegova živina se je namnožila na zemlji. Toda le iztegni svojo roko in se dotakni vsega, kar ima, in boš videl, ali te ne bo v obraz preklel.« In Jehova je Satanu dejal: »Glej, vse, kar ima, je v tvoji roki. Samo zoper njega ne iztegni svoje roke!« In Satan je odšel izpred Jehovovega obličja. (...) Tedaj je Jehova vprašal Satana: »Od kod prihajaš?« Satan je Jehovu odgovoril: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« In Jehova je dejal Satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Na zemlji mu ni enakega, mož je brezgrajen in pošten, boji se Boga in se ogiba hudega. Še vedno se oklepa svoje značajnosti, čeprav si me nahujskal zoper njega, da bi ga pogoltnil brez vzroka.« Satan pa je Jehovu odvrnil: »Kožo za kožo; človek bo dal za svojo dušo vse, kar ima. Toda le iztegni svojo roko in se dotakni njegovih kosti in njegovega mesa, in boš videl, ali te ne bo v obraz preklel.« In Jehova je Satanu dejal: »V tvoji roki je! Samo dušo mu ohrani«" (Job 1:7-12; 2:2-6).
Po Satanu hudiču je krivda ljudi, da služijo Bogu, ne iz ljubezni do svojega Stvarnika, temveč iz lastnih interesov in oportunizma. Pod pritiskom, zaradi izgube svojega blaga in strahu pred smrtjo, se je po Satanu hudiču človek še vedno lahko oddaljil od svoje zvestobe Bogu. Toda Job je dokazal, da je Satan lažnivec: Job je izgubil vso svojo lastnino, izgubil je svojih 10 otrok in se z "malignim vrenjem" približal smrti (Zgodba o Jobu 1 in 2). Trije lažni tolažniki so Joba psihološko mučili, češ da so vse njegove nesreče prišle zaradi skritih grehov z njegove strani in da ga zato Bog kaznuje za njegovo krivdo in hudobnost. Kljub temu Job ni odstopil od svoje integritete in jim je odgovoril: "Nikakor vas ne morem imeti za pravične! Dokler ne izdihnem, si ne bom pustil odvzeti svoje značajnosti!" (Job 27:5).
Najpomembnejši hudičev poraz pri ohranjanju človekove integritete do smrti pa je bil Jezus Kristus, ki je bil poslušen svojemu Očetu do smrti: "Povrhu vsega pa se je še, ko je bil v človeški podobi, ponižal in bil poslušen vse do smrti, in to smrti na mučilnem kolu" (Filipljanom 2:8 ). Jezus Kristus je s svojo integriteto celo do smrti ponudil svojemu očetu zelo dragoceno duhovno zmago, zato je bil nagrajen: "Prav zato ga je Bog tudi povišal na visok položaj in mu prijazno dal ime, ki je nad vsakim drugim imenom, da bi se v Jezusovem imenu upognilo vsako koleno teh, ki so v nebesih, teh, ki so na zemlji, in teh, ki so pod zemljo, ter da bi vsak jezik odkrito priznaval, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Bogu, Očetu" (Filipljanom 2:9-11).
V ponazoritev izgubljenega sina nam Jezus Kristus omogoča, da bolje razumemo način, kako se njegov Oče spopada s situacijami, ko njegova bitja za nekaj časa izpodbijajo njegovo avtoriteto (Luka 15:11-24). Izgubljeni sin je očeta prosil za dediščino in zapustil hišo. Oče je svojemu že odraselemu sinu dovolil, da se je odločil, a tudi sam nosil posledice. Bog je Adama prepustil, da je izkoristil svojo svobodno odločitev, pa tudi sam nosil posledice. Kar nas pripelje do naslednjega vprašanja v zvezi s trpljenjem človeštva.
Vzroki za trpljenje
Trpljenje je posledica štirih glavnih dejavnikov
1 - Hudič je tisti, ki povzroča trpljenje (vendar ne vedno) (Job 1:7-12; 2:1-6). Po Jezusu Kristusu je vladar tega sveta: "Zdaj se temu svetu sodi, zdaj bo vladar tega sveta vržen ven" (Janez 12:31; 1. Janezovo 5:19). Zato je človeštvo kot celota nesrečno: "Vemo namreč, da vse stvarstvo prav do zdaj skupaj ječi in trpi bolečine" (Rimljanom 8:22).
2 - Trpljenje je posledica našega stanja grešnika, ki nas vodi v starost, bolezen in smrt: "Kajti po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili. (...) Plačilo za greh je namreč smrt" (Rimljanom 5:12; 6:23).
3 - Trpljenje je lahko posledica slabih človeških odločitev (z naše strani ali odločitev drugih ljudi): "Dobrega namreč, kar želim delati, ne delam, temveč slabo, česar ne želim, prav to počnem" (5. Mojzesova 32:5; Rimljanom 7:19). Trpljenje ni posledica "domnevnega zakona karme". Tukaj lahko preberemo v Janezovem 9. poglavju: "Ko je šel mimo, je videl človeka, ki je bil od rojstva slep. In učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Grešil ni ne on ne njegovi starši, ampak je to zato, da se na njem razodenejo Božja dela" (Janez 9:1-3). V njegovem primeru naj bi bila "božja dela" njegovo čudežno ozdravljenje.
4 - Trpljenje je lahko posledica "nepredvidenih časov in dogodkov", zaradi katerih je oseba ob napačnem času na napačnem mestu: "Znova sem se ozrl in videl pod soncem, da hitrim ni zagotovljena zmaga v teku, ne junakom zmaga v boju, ne modrim kruh, ne razumnim bogastvo, ne pametnim odobravanje, kajti vsakega od njih doletijo nepredvideni dogodki ob nepričakovanem času. Človek namreč ne ve, kdaj bo prišel njegov čas. Tako kakor se ribe ujamejo v smrtonosno mrežo in kakor se ptice ujamejo v past, tako se tudi človeški sinovi ujamejo v zanko ob času nesreče, ko jih nenadoma doleti" (Pridigar 9:11,12).
Evo, kar je rekel Jezus Kristus o dveh tragičnih dogodkih, ki sta povzročila veliko smrtnih žrtev: "Ravno takrat so bili tam nekateri, ki so mu poročali o Galilejcih, katerih kri je Pilát pomešal s krvjo žrtev, ki so jih darovali. Zato jim je Jezus rekel: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki od vseh drugih Galilejcev, ker so to pretrpeli? Povem vam, da nikakor ne. Ampak če se ne boste pokesali, boste tudi vsi vi tako pokončani. Ali pa tistih osemnajst, na katere je padel stolp v Síloi in jih tako pobil – ali menite, da so bili ti večji dolžniki od vseh drugih, ki živijo v Jeruzalemu? Povem vam, da nikakor ne. Ampak če se ne boste pokesali, boste tudi vsi vi tako pokončani«" (Luka 13:1-5). Jezus Kristus v nobenem trenutku ni predlagal, da so ljudje, ki so bili žrtve nesreč ali naravnih nesreč, grešili bolj kot drugi ali celo, da je Bog povzročil takšne dogodke, da bi kaznovali grešnike. Ne glede na to, ali gre za bolezni, nesreče ali naravne nesreče, jih Bog ne povzroča in tisti, ki so žrtve, niso več grešili kot drugi.
Bog bo odpravil vse te trpljenja: "Tedaj sem zaslišal močan glas, ki je prišel od prestola in je rekel: »Glej! Božji šotor je med ljudmi in Bog bo prebival z njimi, oni pa bodo njegova ljudstva. In Bog sam bo z njimi. Obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo«" (Razodetje 21:3,4).
Usodnost in svobodna izbira
"Usoda" ali fatalizem ni biblijski nauk. Nismo "namenjeni" storiti dobrega ali slabega, ampak v skladu s "svobodno izbiro" se odločimo za dobro ali slabo (5. Mojzesova 30:15). Ta pogled na usodo ali fatalizem je tesno povezan z mislijo, ki jo mnogi imajo o Božjem vsevedstvu in njegovi sposobnosti spoznati prihodnost. Videli bomo, kako Bog uporablja svoje vsevednost ali sposobnost, da pred časom pozna dogodke. Iz Biblije bomo videli, da jo Bog na več biblijskih primerov uporablja na selektiven in diskrecijski način ali za določen namen.
Bog uporablja svoje vsevednost diskrecijsko in selektivno
Ali je Bog vedel, da bo Adam grešil? Iz konteksta Geneze 2 in 3 je očitno, da ne. Kako je lahko Bog dal zapoved, da je vnaprej vedel, da bo Adam odpovedal? To bi bilo v nasprotju z njegovo ljubeznijo in vse je bilo narejeno, da ta zapoved ni bila težka (1. Janezovo 4:8; 5:3). Tu sta dva svetopisemska primera, ki dokazujeta, da Bog uporablja svojo sposobnost spoznavanja prihodnosti na selektiven in diskrecijski način. Toda tudi, da to sposobnost vedno uporablja za določen namen.
Vzemimo primer Abrahama. V 1. Mojzesovi 22:1-14 je zapisano, da je Bog prosil Abrahama, naj žrtvuje svojega sina Izaka. Ali je Abrahama prosil, naj žrtvuje svojega sina, vnaprej vedel, ali ga bo lahko ubogal? Glede na neposredni kontekst zgodbe, št. Medtem ko je v zadnjem trenutku Bog Abrahamu preprečil takšno dejanje, je zapisano takole: "Dejal mu je: »Ne izteguj roke zoper fanta in ne stori mu ničesar, ker zdaj res vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, edinca«" (1. Mojzesova 22:12). Zapisano je "zdaj resnično vem, da se bojiš Boga". Izraz "zdaj" kaže, da Bog ni vedel, ali bo Abraham sledil tej prošnji.
Drugi primer se nanaša na uničenje Sodome in Gomore. Dejstvo, da Bog pošlje dva angela, da preverita škandalozno situacijo, znova dokazuje, da sprva ni imel vseh dokazov, da bi se odločil, in v tem primeru je uporabil svojo sposobnost vedeti s pomočjo dveh angelov (1. Mojzesova 18:20,21).
Če beremo različne preroške biblijske knjige, bomo ugotovili, da Bog vedno uporablja svojo sposobnost spoznavanja prihodnosti za točno določen namen (Danielova prerokba; Zaharijina prerokba). Vzemimo preprost svetopisemski primer. Medtem ko je bila Rebecca noseča z dvojčkoma, je bila težava v tem, kateri od obeh otrok bo prednik naroda, ki ga je izbral Bog (1. Mojzesova 25:21-26). Bog Jehova je preprosto opazoval genetsko sestavo Ezava in Jakoba (čeprav genetika ni tista, ki v celoti nadzira prihodnje vedenje), nato pa je v svojem predznanja naredil projekcijo v prihodnost vedeti, kakšni moški bodo postali: "Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli – tudi dnevi, v katerih naj bi nastajali – ko ni bilo še niti enega" (Psalmi 139:16). Na podlagi tega predznanja se je Bog odločil (Rimljanom 9:10-13; Apostolska dela 1:24-26 "Ti, o Jehova, ki poznaš srca vseh").
Ali nas Bog varuje?
Preden razumemo Božje razmišljanje o temi naše osebne zaščite, je treba upoštevati tri pomembne biblijske točke (1. Korinčanom 2:16):
1 - Jezus Kristus je pokazal, da ima sedanje življenje, ki se konča s smrtjo, začasno vrednost za vse ljudi (Janez 11:11 (Lazarjeva smrt je opisana kot "spanje")). Poleg tega je Jezus Kristus pokazal, da je pomembno ohraniti našo perspektivo večnega življenja, namesto da bi skušal "preživeti" preizkušnjo s kompromisom (Matej 10:39, "duša" = življenje (1. Mojzesova 35:16-19)). Navdihnjeni apostol Pavel je pokazal, da je »resnično življenje« osredotočeno na upanje na večno življenje (1. Timoteju 6:19).
Ko beremo Dela apostolska, ugotovimo, da je včasih Bog dovolil, da se preizkus kristjana konča s smrtjo, v primeru apostola Jakoba in učenca Štefana (Apostolska dela 7:54-60; 12:2). V drugih primerih se je Bog odločil, da bo učenca zaščitil. Na primer, po smrti apostola Jakoba se je Bog odločil, da bo apostola Petra zaščitil pred enako smrtjo (Apostolska dela 12:6-11). Na splošno je v biblijskem kontekstu zaščita božjega služabnika pogosto povezana z njegovim namenom. Na primer, ko je bilo sredi brodoloma, je bila apostola Pavla in vseh ljudi na ladji skupna božja zaščita (Apostolska dela 27:23,24). Kolektivna božja zaščita je bila del višjega božjega namena, namreč, da naj bi Pavel pričal kralje (Apostolska dela 9:15,16).
2 - To vprašanje o božji zaščiti je treba postaviti v kontekst dveh Satanovih izzivov, zlasti v besedah, ki jih je izrekel o integritete Joba: "Ali nisi ogradil njega in njegove hiše in vsega, kar ima povsod naokrog? Blagoslovil si delo njegovih rok, in njegova živina se je namnožila na zemlji" (Job 1:10). Da bi odgovorili na vprašanje integritete Joba in celotnega človeštva, ta hudičev izziv kaže, da je moral Bog na sorazmeren način umakniti svojo zaščito Jobu, pa tudi vsemu človeštvu. Kmalu preden je umrl, je Jezus Kristus, sklicujoč se na Psalm 22:1, pokazal, da mu je Bog odvzel vso zaščito (Janez 3:16; Matej 27:46). Vendar za celotno človeštvo ta umik božanske zaščite ni absolutni, kajti tako kot je Bog prepovedal hudiču, da bi povzročil Jobovo smrt, je očitno, da je enak za vse človeštvo (primerjaj z Matejem 24:22).
3 - Zgoraj smo videli, da je trpljenje lahko posledica "nepredvidenih časov in dogodkov", kar pomeni, da se lahko ljudje znajdejo ob nepravem času, na napačnem mestu (Pridigar 9:11,12). Tako Bog na splošno ljudi ne varuje pred posledicami odločitve, ki jo je prvotno sprejel Adam. Človek se postara, zboli in umre (Rimljanom 5:12). Lahko je žrtev nesreč ali naravnih nesreč (Rimljanom 8:20; Propovednikova knjiga vsebuje zelo podroben opis nesmiselnosti sedanjega življenja, ki neizogibno vodi v smrt: "»Ničevost vseh ničevosti!« govori pridigar. »Ničevost vseh ničevosti! Vse je ničevost!«" (Propovednik 1:2)).
Poleg tega Bog ne varuje ljudi pred posledicami njihovih slabih odločitev: "Ne dajte se zavesti: Boga se ne da zasmehovati. Kar namreč človek seje, to bo tudi žel. Kdor namreč seje v prid svojemu mesu, bo od mesa žel pokončanje, kdor pa seje v prid duhu, bo od duha žel večno življenje" (Galačanom 6:7,8). Če je Bog človeštvo sorazmerno dolgo časa podvrgel nesmiselnosti, nam omogoča razumeti, da je svojo zaščito umaknil pred posledicami našega grešnega stanja. Seveda bo ta nevarna situacija za vse človeštvo začasna (Rimljanom 8:21). Takrat bo celotno človeštvo po rešitvi hudičevega spora spet dobilo dobronamerno božjo zaščito v zemeljskem raju (Psalm 91:10-12).
Ali to pomeni, da nas trenutno Bog ne varuje več? Zaščita, ki nam jo daje Bog, je zaščita naše večne prihodnosti v smislu upanja na večno življenje bodisi z preživeti velike stiske bodisi z vstajenjem, kot bomo zdržali do konca (Matej 24:13; Janez 5:28,29; Apostolska dela 24:15; Razodetje 7:9-17). Poleg tega Jezus Kristus v svojem opisu znamenja zadnjih dni (Matej 24, 25, Marko 13 in Luka 21) in knjiga Razodetja (zlasti v poglavjih 6:1-8 in 12:12) kažejo, da človeštvo bi šlo skozi velike nesreče od leta 1914, kar kaže na to, da ga nekaj časa Bog ne bi ščitil. Vendar nas Bog ni pustil brez možnosti, da bi se posamezno zaščitili z uporabo njegovih dobrotljivih navodil, ki jih vsebuje Biblija, njegova Beseda. Na splošno se z uporabo biblijskih načel izognemo nepotrebnim tveganjem, ki bi lahko absurdno skrajšala naše življenje (Pregovori 3:1,2). Zgoraj smo videli, da usoda ne obstaja. Zato bo uporaba biblijskih načel, božjega vodstva, podobna previdnemu pogledu v desno in levo, preden bomo prečkali ulico, da bi ohranili svoje življenje (Pregovori 27:12).
Poleg tega je apostol Petrovo priporočil, naj bodo pozorni na molitev: "Približal pa se je konec vsega. Bodite torej razsodni in pazite, da ne boste zanemarjali molitev" (1. Petrovo 4:7). Molitev in meditacija lahko zaščitita naše duhovno in duševno ravnovesje (Filipljanom 4:6,7; 1. Mojzesova 24:63). Nekateri verjamejo, da jih je nek čas v življenju zaščitil Bog. Nič v Bibliji ne preprečuje, da bi se videla ta izjemna možnost, nasprotno: "Naklonjen bom tistemu, komur bom hotel biti naklonjen, in usmilil se bom tistega, kogar se bom hotel usmiliti" (2. Mojzesova 33:19). Ta izkušnja ostaja v vrstnem redu ekskluzivnega odnosa med Bogom in to osebo, ki bi jo Bog zaščitil, na nas ni, da sodimo: "Kdo si ti, da sodiš tujega hišnega služabnika? O tem, ali bo stal ali padel, odloča njegov gospodar. In on bo stal, ker mu Jehova lahko omogoči, da stoji" (Rimljanom 14:4).
Pred dokončnim koncem trpljenja se moramo ljubiti in si pomagati, da si olajšamo trpljenje v naši okolici: "Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci" (Janez 13:34,35). Učenec Jakob, polbrat Jezusa Kristusa, je dobro zapisal, da je treba tovrstno ljubezen konkretizirati z dejanji ali pobudami, da bi pomagali bližnjemu, ki je v stiski (Jakob 2:15,16). Jezus Kristus je spodbudil, naj pomaga tistim, ki nam je nikoli ne morejo vrniti (Luka 14:13,14). S tem na nek način "dajemo" ob Jehova in On nam ga bo povrnil... stokrat (Pregovori 19:17).
Zanimivo je omeniti, kaj Jezus Kristus omenja kot usmiljenja, ki nam bodo ali ne bodo dovolila, za odobritev: "Ko sem namreč postal lačen, ste mi dali jesti, in ko sem bil žejen, ste mi dali piti. Neznanec sem bil, pa ste me gostoljubno sprejeli, nag, pa ste me oblekli. Zbolel sem, pa ste poskrbeli zame, bil sem v ječi, pa ste prišli k meni‘" (Matej 25:31-46). Dati hrano, dati piti, izraziti dobrodošlico tujce, darovati oblačila, obiskovati bolnike, obiskovati zapornike, zaprte zaradi njihove vere. Treba je opozoriti, da v vseh teh dejanjih ni nobenega dejanja, ki bi ga lahko šteli za "religiozno". Zakaj? Jezus Kristus je pogosto ponavljal ta nasvet: "Želim usmiljenje in ne žrtev" (Matej 9:13; 12:7). Splošni pomen besede »usmiljenje« je sočutje ali usmiljenje v akciji (ožji pomen je odpuščanje). Ko vidimo nekoga v stiski, ne glede na to, ali ga poznamo ali ne, in če smo zmožni, mu priskočimo na pomoč (Pregovori 3:27,28).
Žrtva predstavlja duhovna dejanja, ki so neposredno povezana s čaščenjem Boga. Čeprav je naš odnos z Bogom očitno najpomembnejši, je Jezus Kristus pokazal, da ne smemo uporabljati pretveze za "žrtvovanje", da ne bi bili usmiljeni. V določenih okoliščinah je Jezus Kristus obsodil nekatere svoje sodobnike, ki so pretvezo "žrtvovanja" uporabili, da ne bi materialno pomagali svojim ostarelim staršem (Matevž 15: 3-9). V tem primeru je zanimivo omeniti, kaj Jezus Kristus govori tistim, ki bodo iskali njegovo odobritev, pa je ne bodo imeli: "Mnogi me bodo tisti dan spraševali: ‚Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali, ali nismo v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu naredili mnogo mogočnih del?‘" (Matej 7:22). Če primerjamo Matej 7:21-23 s 25:31-46 in Janez 13:34,35, ugotovimo, da čeprav je duhovna "žrtev" tesno povezana z usmiljenjem, slednje ni nič manj pomembno z vidika Boga Jehova in njegovega Sina Jezusa Kristusa (1. Janezovo 3:17,18; Matej 5:7).
Na vprašanje preroka Habakuka (1:2-4) glede tega, zakaj je Bog dovolil trpljenje in hudobijo, je tu odgovor: "In Jehova mi je odgovoril: »Zapiši videnje, čitljivo ga napiši na plošče, da ga bo lahko bralec na glas tekoče bral. Kajti videnje se bo izpolnilo ob za to določenem času+ in hiti proti koncu, ne bo se izkazalo za laž. Če zamuja z izpolnitvijo, ga potrpežljivo čakaj, ker se bo zagotovo uresničilo. Ne bo zakasnilo" (Habakuk 2:2,3). Tu je nekaj svetopisemskih besedil te "vizije" prihodnjega upanja, zelo blizu, ki ne bo pozno:
"Videl sem nova nebesa in novo zemljo. Kajti prejšnja nebesa in prejšnja zemlja sta prešla in morja ni več. Videl sem tudi sveto mesto, Novi Jeruzalem, ki se je spuščalo iz nebes od Boga, pripravljeno kakor nevesta, ki je olepšana za svojega ženina. Tedaj sem zaslišal močan glas, ki je prišel od prestola in je rekel: »Glej! Božji šotor je med ljudmi in Bog bo prebival z njimi, oni pa bodo njegova ljudstva. In Bog sam bo z njimi. Obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo«" (Razodetje 21:1-4).
"Volk bo prebival z jagnjetom in leopard bo ležal s kozličem; tele in mlad lev in pitana žival bodo skupaj, majhen deček pa jih bo vodil. Krava in medvedka se bosta skupaj hranili, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor bik. Otrok, ki še sesa, se bo igral nad kobrino luknjo in odstavljenec bo vtikal roko v strupenjačino votlino. Nihče ne bo storil nič žalega in nič pogubnega na vsej moji sveti gori, ker bo zemlja polna spoznanja o Jehovu, kakor vode pokrivajo morsko globočino" (Izaija 11:6-9).
"Tedaj bodo oči slepih spregledale in ušesa gluhih se bodo odprla. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen in jezik nemega bo vzklikal od veselja. V pustinji bodo privrele na dan vode in na sušni ravnici potoki. Izsušena tla se bodo spremenila v močvirje, suha tla v vodne izvire. Tam, kjer prebivajo šakali, kjer imajo svoje počivališče, bo poganjala trava s trstjem in papirjevcem" (Izaija 35:5-7).
"Tam ne bo več dojenčka, ki bi živel le nekaj dni, niti starca, ki ne bi dopolnil svojih dni. Kajti kdor bo umrl star sto let, bo še deček, in grešnik, tudi če bo star sto let, bo nase priklical prekletstvo. Zidali bodo hiše in prebivali v njih, zasajali bodo vinograde in jedli njihov sad. Ne bodo zidali, kdo drug pa prebival, ne bodo zasajali, kdo drug pa jedel. Kajti kolikor je dni drevesa, toliko bo dni mojega ljudstva, in moji izbranci bodo uživali sadove svojih rok. Ne bodo se trudili zaman niti ne bodo rojevali otrok, da bi ti doživeli nesrečo, saj so potomstvo, ki ga Jehova blagoslavlja, oni in njihovi potomci. Še preden me bodo poklicali, jim bom odgovoril, ko bodo še govorili, jih bom uslišal" (Izaija 65:20-24).
"Naj njegovo meso postane bolj krepko kakor v mladosti, naj se vrne v čas, ko je bil poln mladostnih moči!" (Job 33:25).
"Jehova nad vojskami bo na tej gori vsem ljudstvom pripravil pojedino z izbranimi jedmi, pojedino z izvrstnim vinom, z izbranimi jedmi, polnimi mozga, z izvrstnim, prečiščenim vinom. In na tej gori bo požrl zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode. Smrt bo požrl za vedno in Vrhovni gospod Jehova bo obrisal solze z vseh obrazov. Po vsej zemlji bo odpravil sramoto s svojega ljudstva, ker je tako govoril Jehova" (Izaija 25:6-8).
"Tvoji mrtvi bodo oživeli. Moja trupla bodo vstala. Prebudite se, vi, ki prebivate v prahu, in veselo vriskajte! Tvoja rosa je kakor rosa slezenovcev, zemlja bo rodila nemočne mrtvece" (Izaija 26:19).
"In mnogi teh, ki spijo v zemlji, se bodo prebudili, eni za večno življenje, drugi pa za sramoto in večni gnus" (Daniel 12:2).
"Ne čudite se temu, kajti prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje obsodbe" (Janez 5:28,29).
"Svoje upanje opiram na Boga, da bo vstajenje pravičnih in nepravičnih, kar upajo tudi ti možje" (Apostolska dela 24:15) (Žetev življenj; Princ Zemlje; Zemeljski duhovnik; Levit).
Kdo je Satan hudič?
Jezus Kristus je hudiča zelo jedrnato opisal: "Ta je bil že od začetka ubijalec in ni vztrajal v resnici, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori skladno s svojim nagnjenjem, ker je lažnivec in oče laži" (Janez 8:44) Satan hudič ni abstrakcija zla, ampak resnično duhovno bitje (glej poročilo v Mateju 4:1-11). Prav tako so demoni tudi angeli, ki so postali uporniki, ki so se zgledovali po hudiču (1. Mojzesova 6:1-3, za primerjavo s črko Judevega verza 6: "In angele, ki niso ostali na svojem prvotnem položaju, temveč so zapustili pripadajoče jim bivališče, je z večnimi sponami pridržal v gosti temi za sodbo velikega dne").
Ko je zapisano, da "ni trdno stal v resnici," to kaže, da je Bog ustvaril tega angela brez greha in brez sledu o hudobnosti v njegovem srcu. Ta angel je imel na začetku svojega življenja "čudovito ime" (Pridigar 7:1a). Vendar ni ostal pokonci, v srcu je gojil ponos in sčasoma je postal "hudič", kar pomeni obrekovalec, in Satan, nasprotnik; njegovo staro lepo ime, njegov dober ugled, je zamenjalo ime večne sramote. V prerokbi Ezekiela (28. poglavje) proti ponosnemu tirskemu kralju je jasno omenjeno ponos angela, ki je postal "hudič" in "Satan": "Sin človekov, zapoj žalostinko o tirskem kralju in mu reci: ‚Vrhovni gospod Jehova govori takole: »Ti si pečat popolnosti, poln si modrosti in popoln v lepoti. Bil si v Edenu, v Božjem vrtu. Pokrivali so te sami dragi kamni: rubin, topaz, jaspis, hrizolit, oniks, žad, safir, turkiz in smaragd. Okvirji, v katere so bili vdelani, pa so bili narejeni iz zlata. Pripravljeni so bili tistega dne, ko si bil ustvarjen. Ti si maziljeni kerub zaščitnik, jaz sem te postavil. Bil si na Božji sveti gori. Hodil si sredi ognjenih kamnov. Od dneva, ko si bil ustvarjen, si bil brezgrajen v svojem ravnanju, dokler se ni v tebi našla nepravičnost" (Ezekiel 28:12-15). S svojo krivico v Edenu je postal »lažnivec«, ki je povzročil smrt vseh Adamovih potomcev (1. Mojzesova 3; Rimljanom 5:12). Trenutno je Satan hudič tisti, ki vlada svetu: "Zdaj se temu svetu sodi, zdaj bo vladar tega sveta vržen ven" (Janez 12:31; Efežanom 2:2; 1. Janez 5:19) .
Satan hudič bo trajno uničen: "Bog pa, ki daje mir, bo v kratkem strl Satana pod vašimi nogami" (1. Mojzesova 3:15; Rimljanom 16:20).
Compartir esta página